O Leonardu Rožmanu

Kot otroku se ti to ne zdi nič nenavadnega, ker je to del tvojega vsakdana. Morda si želiš veš spodbudnih, pozitivnih besed, ampak jih preprosto ne dobiš, ker očitno tudi ostali, ki bi jih morali slišati, niso bili deležni teh besed. Kot otrok težko razumeš, zakaj. Te besede z odraščanjem postanejo del tebe in v te besede verjameš, ker drugih niti ne poznaš ali pa veš, da obstajajo, ampak se ti zdijo tuje, ker jih nisi pripravljen sprejeti kot resnične.

In tako odraščaš. Ker takšne besede in misli ustvarjajo tvojo miselno naravnanost, nikoli za res ne občutiš pravega stanja hvaležnosti, miru ali svobode, podležeš stereotipom o sreči, češ, da če boš imel partnerja, otroke, avto, hišo, sanjsko službo, denar boš srečen. Vse to sem imel, ampak sem bil še vedno nesrečen. Bil sem zelo občutljiv. Zgoreval sem v službi in iskal razloge za svojo »nesrečo« v drugih.

Kadar smo v negativnih čustvih, nas lahko že vsak majhen kritičen komentar za več dni spravi v spiralo depresije in sovraštva do sebe. Zaradi vsakega rahlega znaka zavrnitve ali izključenosti se počutimo popolnoma nesrečne.

Življenje me je pred 3. leti postavilo pred največjo preizkušnjo v življenju, in mi dalo priložnost, da naredim spremembo. Nekega jutra sem se po izredno slabem spancu prebudil in napisal ženi pismo, da zapuščam družino in hišo. Bila je nenadna in nenavadna odločitev. Čeprav sem vedel, da to ni prav, sem hkrati v sebi imel občutek, da je to pot, ki jo moram prehoditi, če želim drugače živeti. Ta pot je bila res trnjeva in polna obsojanja. Ampak, kako razložiti ljudem, da si zapustil družino, ker želiš najti sebe, ker želiš najti mir, ker želiš, da bi otroci imeli srečnega očeta, ker želiš, da bi žena imela ljubečega partnerja?

Eno leto sem živel stran od družine in večkrat tedensko obiskoval otroke. Vsak večer sem preživel v solznih očeh. Čeprav bo zvenelo čudno, me je edina v tej nehvaležni situaciji razumela žena.

Po tej težki odločitvi sem se odločil, da poiščem odgovore, zakaj sem v takšnih negativnih občutkih, zakaj nisem nikoli zadovoljen s sabo? Zakaj se nimam rad? Obiskal sem na desetine duhovnih učiteljev, life coachev in psihoterapevtov, da sem jim lahko postavil vsa ta vprašanja. Za vsakega izmed teh čudovitih ljudi sem izredno hvaležen, ker so mi odprli oči in me usmerili do odgovorov.

Odgovori so me počasi pripeljali do besede manjvrednost. Beseda in občutek, ki sem ju nosil celo življenje s seboj, ampak si tega nisem nikoli zavestno priznal. Ko sem ozavestil manjvrednost je bil moj naslednji cilj, kako postati vreden, kako biti sam s sabo zadovoljen, kako sebe imeti rad, kako postati pogumen in samozavesten. Kako spremeniti pesimizem v optimizem? Marsikdo mi je rekel, mah, to ne gre spremeniti.

Tako močno sem si želel sprememb, da sem neprestano iskal rešitve, kako reprogramirati svojo podzavest in kako v svoje življenje priklicati več sreče, ljubezni, miru, svobode in obilja. Vsak večer sem pred spanjem prosil vesolje, da mi pokaže pot. Ta pot je bila že ves čas pred mano, ampak jo zaradi negativnih prepričanj nisem opazil. Ko sem začel z intenzivnim branjem knjig za osebno in duhovno rast, s pisanjem afirmacij in rednim manifestiranjem, sem opazil, da se počasi moja situacija po nekaj mesecih, umirja. Prvič v življenju sem občutil, da napredujem, da se imam rajši in, da sem srečnejši. Prej sem omenil, da me je edina v tej situaciji razumela žena. Za to sem ji izredno hvaležen. V tem letu je tudi žena poskušala razumeti mojo stisko in sva bila oba nekako primorana zaradi moje odločitve, delati na osebni rasti. Po enem letu smo kot družina zopet prišli skupaj in zaživeli čisto drugačno življenje. Vse zaradi drugačnega pogleda na svet, ki so ga prinesle nove misli.

Prve mesece »novega« skupnega življenja sva imela veliko dolgih večernih pogovorov, kjer sva si delila vse najine misli in občutke. Tudi različne tehnike dela na sebi. Povedal sem ji, kaj vse sem počel, da sem prišel do drugačne miselne naravnanosti. Vse, kar sem počel je učinkovalo, vendar je trajalo več mesecev. V tem času sem spoznal tudi odličnega hipnoterapevta Leona Marca, ki me je peljal čez njegov mentorski program in mi tudi svetoval naj se posnamem in poslušam. To sem prakticiral in dosegel nekaj sprememb, potem pa se mi je zdelo kot, da se je vse skupaj ustavilo in se je čarobnost tega poslušanja izgubila. Vedel sem, da imam v sebi še veliko omejitev, ki jih moram sam odpraviti.

Čez nekaj mesecev sem si postavil izziv, kako hitreje in učinkovito v svojo podzavest vnesti več novih pozitivnih misli, kako si hitreje priklicati več stvari, ljudi ali situacij v življenje. Še več časa sem namenil raziskovanju, kako besede, naš glas, zvočne frekvence in glasba vplivajo na naše misli in podzavest.

Nekega jutra sem se odločil, da napišem kratko zgodbo, ki bo govorila o meni in bo vključevala vse elemente, ki so pomembni, da lahko v življenju hitreje dosežem cilje. Ta zgodba je bila napisana iz afirmacij. Želel sem, da bi zgodba imela vse, o čemer nas niso naučili starši in šola. Stvari, ki so pomembne za življenje. Zavedal sem se, da iščem ustrezne besede, prave frekvence in pravo glasbo, ki bi v mojem telesu sprožili tok sprememb. Najti pravo razmerje je bil kar izziv.

To zgodbo sem nato napisal, jo glasno prebral in se med branjem posnel. Odločil sem se, da bom ta zvočni posnetek poslušal v spanju, ker smo takrat v Theta in Delta stanju valovanja možganov. V tema dvema stanjema smo najbližje podzavesti. Čeprav sem kot najstnik redno nastopal na šolskih pevskih festivalih, nikoli nisem zares maral svojega glasu. Pri tem posnetku ni bilo nič drugače, dokler se ga nisem navadil. Ko sem sprejel svoj glas, sem sprejel tudi sebe. Takrat sem začutil “čarobnost” tega, kar sem ustvarjal. Rezultati so bili vedno hitrejši in vedno bolj jasni, merljivi.